Pisanje spisa

Ne morete verjeti, ampak tekmovanje za Cankarjevo priznanje nas je tako navdušilo, da smo začeli s pisanjem spisov tudi v našem prostem času:))) 


Naša praktikantka Ana nam je v svoji "mini učni uri" razložila kako napisati spis. Potrudili smo se in izmed dvanajstih je izbrala najboljše, ki si jih lahko preberete spodaj. 

STRAHOVI V MOJI HIŠI

     Povedala bom zgodbo, ki se je zgodila sobotnega večera. Mislila sem, da je to resničnost, vendar so bile samo sanje.

     Zvečer, ko smo se vsi odpravili spat, se je v mojih sanjah dogajalo nekaj čudnega. Zdelo se je kot da bi bili v hiši strahovi. V kuhinji so škripala vrata, prižigale so se luči in bilo je tako strašno. Hotela sem se zbuditi, vendar pa me sanje niso izpustile iz rok. Ta čas se je v moji sobi prižgala luč. Zbudila sem se in se zavila pod odejo. Na srečo ni bilo nič hudega. Bila je samo mami, ki je prišla pogledat, če že spim. Ko sem ji vse povedala, mi je rekla,da sem samo sanjala. Bila sem čisto premočena, zato sem morala zamenjati pižamo.

    Zgodba je dokaj pretresljiva. Zanimiva pa mi je to, ker sem mislila,da se je vse dogajalo zares. Nekaj dni me je bilo še strah, potem pa sem na to že pozabila.

Manca, 5. J

IZGUBIL SEM SE

Bil je lep jesenski dan in gobe so kar vabile v gozd. Mami in oči sta mi prepovedala,da jih grem iskat sam. Vendar pa ju jaz nisem ubogal. Ob prvi priliki sem se izmuznil in odhitel v gozd, ki mi je bil, kakor sem mislil, dobro znan.

Tekel sem toliko časa, dokler nisem prišel do gozda. Ves navdušen sem zagledal prve lisičke. Odtrgal sem jih in jih spravil v pulover, ker košarice nisem imel s seboj. Nedaleč stran sem zagledal gobe podobne jurčkom. Tudi te sem ponosno odtrgal in jih spravil v pulover. Mislil sem samo na to, kako bosta mami in oči vesela gob. Ne da bi se zavedal, sem bil vedno globlje v gozdu. Ko sem imel v puloverju polno gob, sem se hotel vrniti, toda bilo je prepozno. Nič več nisem vedel, kam naj se obrnem in kam naj grem. Bil sem popolnoma izgubljen. Sesedel sem se na listje in začel na ves glas klicati starše. Iz daljave sem zaslišal očijev glas. Začel sem ga še bolj na glas klicati. Kmalu me je našel in odšla sva domov.

Vso pot nazaj sva molčala. Doma sem moral z njim v dnevno sobo, kjer smo imeli dolg pogovor. Spoznal sem, da sem naredil veliko napako, ker staršev nisem ubogal. Obljubil sem, da kaj takega ne bom več nikoli storil. Tudi če je gozd blizu doma, se skriva v njem veliko pasti. Gobe pa naj nabira tisti, ki jih dobro pozna – jaz jih namreč še sedaj slabo.

Žan , 5. J

Nekega dne sva šla z Lukom v vojaški bunker, kjer sva našla še en rov. Šla sva po hodniku, gledala stene in prišla do razpotja.

Nekaj časa sva stala na mestu in se odločila, da greva na levo stran. Prišla sva do nekih čudnih bitij – bili so okostnjaki. Šla sva naprej in potežkala težko orožje. Začelo se je svetlikati. Prišla sva ven in videla dinozavre. Ugotovila sva, da sva potovala kar sto petdeset milijonov let v preteklost. Blizu luknje, kjer sva se skrila, je ležalo gnezdo, v njem pa jajce tiranozavra. Enega sva vzela in se vrnila domov. Ko sva se vračala, so naju napadli kostkoti. V tistem trenutku se je iz jajca izlegel tiranozaver in jih prestrašil, tako da so zbežali. Ko sva prišla domov, se je mama zelo razjezila, ko je videla tiranozavra.

Ni postal velik kot drevo, ampak je ostal majhen, zato je mama dovolila, da ga obdržim. Bil sem zelo srečen in sem lepo skrbel zanj, saj je bil spomin na dan, ko sem se izgubil daleč stran in dolgo let nazaj.

Miha, 5. J